Bitka za fotografijo še ni dobljena

Stojan Kerbler, čigar opazovanje sveta skozi fotoobjektiv je obrodilo kar nekaj najprepoznavnejših slovenskih povojnih avtorskih fotografij, je v času, ko se je srečal z lastno sedemdesetletnico, polno zaseden. V aktualni sezoni je v Ljubljani in Mariboru predstavil nov cikel Dvorišča, s katerim se je presenetljivo oddaljil od trdne stalnice v svojem delu – od človeške figure – in z njimi prodrl v mednarodni izbor Starih mojstrov v centru P74, predstavil pa se je tudi kot protagonist novega dokumentarca Jasne Hribernik Svet ni vedel, da je pristal v pesmi ter v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev nastopil še s širšim razstavnim pregledom svojih osrednjih serij. Pravico do nastopa v tem razstavišču si je pridobil že leta 1979, ko je nagrado Prešernovega sklada prejel za svoje Haložane.

Veljate za mojstra fotografskega približevanja k človeku. Pri Portretih s ptujskih ulic s teleobjektivom, pri Haložanih od blizu, s širokokotnikom in izrazito komunikacijo z upodobljenci, pri Kolinah pa znova iz bližine, a hkrati z distanco. Pri novih Dvoriščih ste se od upodabljanja ljudi poslovili. Odkod ta sprememba?

Ko sem začel z Dvorišči, sem prav tako naletel na ljudi. Sprva sem jih posnel, a je bila njihova prisotnost na fotografijah premočna. Zabrisala je, kar sem hotel doseči, to pa je bil prikaz arhitekturnega bogastva Ptuja, ki je skrito v teh starih zgradbah. Zdaj kažemo le lepo, sprednjo, pobarvano plat hiš, dvorišč pa ne. Hotel sem podati te zaprte prostore, v katerih teče življenje. Ugotovil sem, da je dovolj, če se prisotnost človeka le čuti, prek perila, žoge ali kolesa. Ko so me videli s stativom, so me najprej vprašali, ali kaj prodajam ali kupujem. Ali pa so mi pripovedovali o tem, kako kje teče voda in kako tega nihče ne želi popraviti.

Je cikel končan?

Ne, še me čaka delo. Zaradi številnih razstav in filma Svet ni vedel ... ga imam bolj v glavi. Razmišljam in manj fotografiram. Zdaj morajo biti razmere res odlične, da se lotim fotografiranja. Recimo, izjemno vreme.

Imate priljubljeno vreme, priljubljen del dneva?

Vse je fotografirano v oblačnem vremenu. Še bolje je, če v megli, ki vse izolira, zatem pa kontrast dosežeš s filtrom v temnici. V oblačnem vremenu ljudje drugače gledajo, sonce jih ne slepi. A pri starejših fotografijah nisem bil tako izbirčen kot pri Dvoriščih. Če je pri teh posijalo sonce, sem se vrnil domov.