A drugače ne gre. Nobenih preprostih receptov ni. Mnogi starši se bojijo izrekati prepovedi ali vztrajati pri trdnih pravilih, namesto tega jih prezgodaj uvajajo v nekakšno demokracijo. Če potem otrok hoče svoj televizor, ga tudi dobi, čeprav pedagogi opozarjajo, da predšolski ne obvladajo prevelikega »mentalnega inputa«, saj jih vznemirja in preobremenjuje. Nevednost, nezanimanje in preobremenjenost staršev je bila znana že prej, a ima danes lahko veliko bolj dramatične posledice. Strokovnjaki opažajo, da je med otroki in mladimi čedalje več takih, ki so izobrazbeno prazni in čustveno obubožani. Če vsak dan ure in ure presedijo pred računalnikom, se ne spremenijo samo njihovo dojemanje, zaznavanje časa in prostora, čustveni svet in sposobnost, da se znajdejo v resničnem svetu, temveč tudi njihovi možgani. Preobrat je dosežen, ko se otroci in mladi bolje počutijo v svojem virtualnem svetu kot pa v resničnem življenju. Možgani hlepijo po dražljajih in se prilagajajo nalogam in nagradame, ki jih zastavlja in podeljuje računalnik, zato se dokazljivo spreminjajo. Nevrobiologi ugotavljajo, da pri intenzivnem igranju računalniških iger v možganih nastajajo sprva tanke povezave, ki pa se z nadaljnjim igranjem čedalje bolj debelijo. Kot odvisniki otroci začutijo potrebo, da sedejo pred računalnik takoj, ko ga zagledajo. Po raziskavah sodeč računalniške igre lahko povzročijo zasvojenost in sprožajo enake odzive v možganih kot pitje alkohola ali kajenje marihuane. Strokovnjaki pravijo, da o zasvojenosti lahko govorimo takrat, ko otroci pred računalnikom presedijo štiri do šest ur na dan, zanemarjajo druge dejavnosti in imajo znamenja abstinenčne krize, na primer motnje spanja, takoj ko ne smejo več igrati. Ravno s spletnimi igrami je mogoče izriniti čustva, bolečino ali žalost, razkrojiti frustracije in ublažiti jezo, najti naklonjenost, prijatelje in pozornost. Vse to pa so sestavine, ki lahko povzročijo zasvojenost. Zato se morajo otroci naučiti prave mere, kot pri vseh drugih stvareh.