Naša glavna naloga je razvoj novih medijskih izdelkov za notranje in zunanje naročnike. Pri njihovem razvoju tesno sodelujemo z naročniki, končni izdelek pa ima vedno za seboj uporaben poslovni model.

Znamčenje je za podjetja sicer pomemben, toda interaktivno znamčenje je korak naprej. Ravno zato, ker imamo potrebno znanje, ne servisiramo le hišnih naročnikov, ampak tudi tiste na trgu. 

 

 Del zmogljivostnega trženja je tudi model strošek na naročilo CPO (cost per order). Sicer pa gre pri zmogljivostnem trženju za iskanje dodane vrednosti, ki jo dobimo z vsakim v oglaševanje naloženim evrom ali dolarjem. Mislim, da je znamčenje zelo pomembno za klasično trženjsko komunikacijo v času, ko gradiš svojo blagovno znamko. Kmalu prideš do neke točke, ko postanejo pomembnejše druge stvari. Vašega lastnika bo kmalu zanimalo, kakšna je vaša uspešnost, kakšen je vaš dobiček. Najbolj zoprno postane, ko moraš kot direktor trženja opravičiti porabo oglaševalskega proračuna. Lastnika namreč zanima, ali je vse to silno oglaševanje prineslo tudi konkretne prodaje.

 

Če pogledamo razvite medijske trge v Evropi, mislim, da je šel razvoj takole: najprej smo imeli Media 1,0 – to je bil čas, ko se je vse vrtelo okoli dosega. Tradicionalne medijske agencije se še zdaj sprašujejo, koliko ljudi dosežemo z našimi mediji. Glede na podatke o dosegu medija izberejo ustrezni medijski splet in določijo, koliko denarja bo šlo v tiskane medije, koliko v televizijo.

Druga stopnja v razvoju – imenujmo jo kar Media 2,0 fafanje, se je vrtela okoli križanja medijev, cilj pa je bil medijski splet po katerem je lahko oglaševalec prenesel vrednote svoje blagovne znamke na porabnike.

Media 3,0 pa bo prinesla pomembno spremembo, saj bo šlo vse v smeri tako imenovanegaperformance based medijskih izdelkov

Mednarodni posojilodajalec v skrajni sili

Ko izbruhne kriza, se prične naskok na finančne institucije, kar poveča zahteve po domači valuti. Nacionalna centralna banka jo v tem primeru lahko zagotovi. Če pa imajo podjetja in banke posojila v tujih valutah ter jih ne morejo prevaliti, je centralna banka v tem primeru brez moči, saj ni verjetno, da ima dovolj deviznih rezerv, prav tako pa ne more tiskati tuje valute, saj bi bilo to ponarejanje. Edina možnost tako ostane Mednarodni denarni sklad kot svetovni posojilodajalec v skrajni sili. V zadnji krizi je pomagal državam s porajajočim se trgom, in sicer na dva načina: Stand-By Arrangement' (SBA): to tradicionalno obliko pomoči je nudil štirinajstim državam, vključno z Madžarsko, Ukrajino in Pakistanom. Posojila so spremljale zahteve po strukturnih reformah, ki naj bi v teoriji napravile države bolj stabilne. Tlexible Credit Lines' (FCL): bolj stabilne države, kot npr. Poljska, Kolumbija in Mehika, so dobile pomoč brez pogojev. Ta opcija je služila kot previdnostni kredit; IMF se je pomoči obvezal, vendar denarja ni nakazal takoj. Velikost pomoči je bila precejšnja, saj je IMF do poletja 2009 odobril za 50 milijard dolarjev SBA in za 78 milijard dolarjev FCL. To je bilo precej več kot v 90-ih letih, ko je npr. pomagal azijskim državam. Kot mednarodni posojilodajalec v zadnji sili pa je nastopala tudi Fed, saj je za tuje centralne banke omogočala valutne zamenjave, po kateri so le-te lahko zamenjale lastne valute za dolarje, in tako pomagale domače­mu sektorju. Aprila 2009 je tako Mehika opravila valutno zamenjavo za 30 milijard dolarjev. Te linije je omogočala tudi za BoE, ECB, švicarsko centralno banko in druge. Do konca leta 2008 je znesek zamenjanih dolarjev znašal okoli pol bilijona.