Imeti zmenek je ena najtežjih stvari

Vsi vemo, kaj je trema. Udari pred izpitom, pred pomembnim poslovnim pogovorom, da ne govorimo o tremi zaljubljencev pred zmenkom. Toda najhujša, se strinjajo vsi, je trema pred javnim nastopom, pred govorom. Prosijo nas, ali bolje rečeno kar določijo, da bomo imeli govor ob okroglem rojstnem dnevu dobrega prijatelja. Čeprav večino povabljenih poznamo, od takrat slabo spimo. Muči nas trema in ne znamo si pomagati. Veselje do zabave je splahnelo, po glavi se nam podijo besede in stavki in se nekako nočejo sestaviti v nekaj, kar bi bilo po našem podobno dobremu govoru. Nič hudega, to se dogaja tudi drugim. Tudi tremo se da premagati. Samo naučiti se moramo kako. Možgani so čudovita stvar. Delujejo od trenutka, ko privekamo na svet – do trenutka, ko vstanemo, da bi spregovorili ... Celo izvrsten pripovedovalec in poznavalec ljudi, pisatelj Mark Twain, je vedel, da je imeti govor ena najtežjih stvari na svetu. Če se zavedamo, da se s tremo borijo tudi drugi, nam bo lažje, če se naučimo še ostalega, pa nam lahko celo uspe lep govor, ki ga bodo prisotni poslušali in se ga spominjali. Bodimo ponosni na svoj stil. Učitelji govorništva svetujejo, naj govor opremo na nekaj točk. Na primer na priložnost, hvalo, prijatelje … Toda pri nepričakovanem povabilu nimamo časa za pripravo in govor začnemo klasično: »Dragi prijatelj,« na primer, »zbrali smo se na proslavi tvojega rojstnega dne, da dvignemo čašo na tvoje zdravje.« Dosti svojega nismo položili v stavek, morda bi bilo bolje: »Dragi prijatelj, veš, kako sovražim vse rojstne dneve in kako težko govorim pred ljudmi. Toda rad te imam in srečen sem, da lahko to povem tudi ostalim in ti skupaj z njimi zaželim srečo ...« Narečje, izbira besed, hitrost govorjenja – ne skrivajmo svojih posebnosti in bodimo nanje ponosni. Narečja niso neprijetna, lahko zvenijo šarmantno, na vsak način pa bolje, kot če se pačimo v načinu, ki nam je tuj. Prav tako se ne prepričujmo, da mora biti govor odličen. Vsaka prisila otežuje namero, govorimo, kot smo navajeni in kot znamo. Tuja izgovarjava ali tuji naglasi nam bodo težko šli iz ust, zveneli bodo neprepričljivo in izumetničeno. Dolgo ali kratko? Če znamo govor začiniti s humorjem, ga lahko malo raztegnemo. Tri do največ sedem minut naj bi trajal govor ob mizi, vse, kar je daljše, je že predavanje. Omejitev je smiselna, ker preprečuje dolgočasne monologe. Seveda pa ni dolgost nikjer »zabetonirana«, naš govor je lahko krajši ali daljši. Krajši, če so v tem času pripravili bife ali začeli prinašati hrano na mize; in daljši, če znamo vpletati vanj zanimive anekdote. Poudarek je na šaljivosti, saj z njimi zabavamo goste, ki jih še niso slišali in so odlična tema za nadaljnje pogovore.